Na Jesenicah se je na to temo letos res veliko dogajalo. Vsi projekti, ki so se letos odvili, je skupaj spravil Mladinski center Jesenice (MCJ) in lahko jim samo čestitam, ker se mi približno sanja, koliko ur dela so vložili v to, da bi stvari uspele.
Eden izmed boljših projektov na to temo je bila Kulturna mavrica (vsaj meni je bilo zelo všeč). Namen tega projekta je bil, da se prikaže raznolikost ljudi, ki živijo na Jesenicah. In tega imamo tu res veliko. Kar mi je bilo najbolj všeč, je bilo pa to, da program ni bil zategnjen, ni bilo nekih suhoparnih podatkov, temveč smo se drug o drugemu naučili nekaj več na zabaven način. Preko plesa, petja, hrane itd.
Za vse projekte na temo Vsi drugačni, vsi enakopravni je MCJ dobil diplomo Sveta Evrope, kar je zelo velik dosežek, saj so v natečaju sodelovali ljudje iz vseh držav evropske kulturne konvencije.
Na koncu se je odvila še prireditev Živimo skupaj, kjer sem sodelovala tudi sama in sicer s serijo haikujev (seveda na temo strpnosti in enakopravnosti). Enega izmed boljših lahko napišem tudi tu. Ni ravno ne vem kaj, ampak važno je, da je meni všeč. :)
Enakopravnost,
visokoleteča stvar,
smo pripravljeni?
Danes pa je potekal seminar z delavnicami Jesenice – za človekove pravice!, kjer smo udeleženi zvedeli še tisto, kar nam do zdaj mogoče ni bilo čisto jasno. Ena izmed delavnic je bila zamenjava identitete. Sama sem se za pol ure prelevila v sedemnajstletno Romkinjo, ki nima narejene niti osnovne šole, drugi pa so bili ali prostitutka ali sin ameriškega veleposlanika, mati samohranilka, …
Namen delavnice je bilo pokazati kako razmišljamo o ljudeh, ki so drugačni od nas samih. S serijo vprašanj, ki so se nanašala na človekove pravice, smo udeleženi delali korake naprej po prostoru, če smo se s trditvijo strinjali ali pa smo ostali na mestu. Kot Romkinja nisem naredila niti koraka naprej. Sicer se pa popolnoma zavedam, da sem rahlo pretiravala, ker sem svojo novo identiteto postavila v popolnoma nemogoč življenjski položaj.
Razpravljali smo o tem, kako se počuti tisti, ki je v družbi (te naše identitete naj bi sestavljale celotno družbo) čisto zadaj in kako tisti, ki je spredaj. S tem smo se začeli zavedati, da ne glede na to, kje smo, bi morali biti še zmeraj vsi spoštovani, ker smo vsi samo ljudje, ne glede na prihodek, hiše, kjer živimo, izobrazbo itd.
Na drugi delavnici pa smo odgovarjali na vprašanja, ki so bila napisana na listu papirja. Bom objavila samo vprašanja in ideje, ki so se nam zraven porodile, razmišljajte pa še sami o njih in o tem, kaj bi se dalo še spremeniti.
Vsi smo se strinjali, da mogoče ne bi smeli več toliko poudarka dajati na to, koliko smo različni, ampak da bi bilo bolje, da bi začeli poudarjati to, kar nam je vsem enako.
Zavedam se, da sveta ne bomo spremenili, ampak vsaka pot se začne z enim korakom. In če začnemo samo pri sebi, je to že veliko. Najprej jaz, potem pa nekdo drug in še nekdo in tako naprej. Morali bi se zavedati, da si delimo svet in da nikoli ne bomo v vseh pogledih enaki, lahko pa to spoštujemo in živimo boljše življenje.
Za konec pa še filmček, ki ste ga po vsej verjetnosti opazili tudi na televiziji. Pa še en Jeseničan igra notri. :)
0 Responses to “Vsi drugačni, vsi enakopravni”