To mi je že večkrat prišlo na misel, pa sem raje potlačila vse skupaj nazaj v globine. :) Včeraj se je nekomu spet zmešalo, ker je očitno mislil, da lahko z ropanjem kaj doseže. Pustimo pri miru njegov način razmišljanja … kaj če bi kaj takega doživela jaz, ali nekdo, ki je pač nekje zaposlen, kjer se mora ukvarjati z ljudmi?
Saj ne vem, kako bi reagirala. Bi bila čisto panična ali bi preprosto zamrznila? Jaz vem, da se nekomu pri nas tega ne bi niti splačalo poskusiti, glede na to kakšne posledice lahko tak človek doživi (recimo, da jim ga uspe ujeti), ampak ostali tega ne vedo. :)
V glavi je lahko biti heroj, praksa je pa nekaj drugega. Če zdaj primerjam z nečim drugim, kar sploh ne spada zraven, ampak me zanima samo način odzivanja … pred časom bi me lahko povozil nek idiot. V trenutku dogajanja sem si mislila “A to je to? To je zadnja stvar, ki jo bom videla?”, šele čez čas je prišlo za mano, da bi se lahko zgodilo kaj hujšega. Torej, če bi nekdo imel me namen poškodovati ipd. (pa upam, da do tega ne bi prišlo) in glede na to, da na večino stvari v življenju premočno reagiram, mislim, da me take službe ne bi več videle. Dvomim, da bi me sploh kaj videlo, ker bi se zabubila v stanovanje.
Meni sploh ne pade na pamet, da bi se v kaj takega spuščala in zato se sploh ne morem postaviti v kožo osebe, ki se za to dejanje odloči. Ne vidim smisla v tem, ker iz tega pač ne moreš delati neke kariere. Razen, če ti že v prvo uspe vzeti dovolj za celo življenje. ;) Šalo na stran, resno, kaj jim je?
Na čase se res počutim ogroženo, ker ljudje so res vseh vrst in kdo pravi, da bodo vedno vsi, s katerimi si v stiku, imeli dokaj pospravljeno podstrešje?
