Don’t Do dream it’s over. ;)
Ne morem verjeti, da sta dva meseca minila tako hitro! Res hitro. Groza, saj sem komaj prišla v tisto trgovino vsa izgubljena. Malo navajanja in hop, že so bile razprodaje in nato samostojno delo, ker je bil tu že čas poletnih dopustov.
Dosegla sem vse svoje cilje. Bila sem dokaj prijazna prodajalka, ki se celo posveča svojim strankam, znebila sem se strahu (vsaj malo) pred ljudmi in si dokazala, da četudi sem sama za vse, da se lahko prav dobro znajdem. Prav ponosna sem nase. :)
Med uspehe mi je uspelo vpisati tudi prodajo najbolj grdih tenisk na svetu (in to več parov!!!), danes pa sem za slovo prodala še prvi par pohodnih čevljev. Jej. :)
Ljudje so se danes očitno zmenili, da se ne bodo stuširali in umili zob. Mmm, vonjave … z dodatkom česna. :/ No, vseeno, imam kar prijetne izkušnje. Kdo bi si mislil. Če smo že pri “uspehih”. Sem mislila, da me bo vsaj nekdo poslal v k*, pa do tega ni prišlo. Ja, krasno. :)
Danes je bil na vrsti še manjši šok.
A: (vstopi v trgovino) Dan. A te je kaj strah?
B: Zakaj?
A: A te ni? Potem mi pa kar daj denar.
B: (sama pri sebi) Wtf??
A: Saj veš, kot v filmih. (hodi po trgovini)
A: No, uživaj. Adijo.
Saj mi ni treba verjetno reči, da mi je pulz narasel na 200. :) Sem si mislila “pa ne zdaj, 20 minut do konca, noo”. Eni so pa res šaljivci. Haha. /me se ne smeji!
Danes sem zadnjič sesala, pomivala po tleh, počakala poštarja, ki ve, kako zelo sem “delala” (vsakodnevno me je vprašal, če sem pridna … ja, pri prazni trgovini to ni tako težko) in zadnjič sem poslušala radio! Mojbog, “komercialci” pa res uničijo človeku veselje do glasbe. Sicer se lovi tam še ena postaja, ampak … ne bi. Še večji poden. :)
Nasvidenje prihodnje leto. Mogoče. ;)
Čestitam za pogum in potrpljenje :) Tudi meni bi podobna šola prav prišla, sploh glede tistega ’straha pred ljudmi’. Nekoč nekdaj bom itak prisiljena :)
Zdaj pa uživanje še bolj na polno, kaj? :)
Zdaj pa učenje za faks. Uživala bom verjetno čez kakšnih 137 let. :) Hec. :) Verjetno kakšno leto prej. ;)
Kar se pa teh “šol” tiče, pa ugotavljam, da se je najbolj pametno vreči v neznano. Sicer toliko neznano, da imaš še vedno nadzor nad situacijo, ampak z majhnimi koraki se daleč pride. :)