Se lahko to leto zaključi? Prosim, prosim. Ne zdržim več. Se lahko zbudim naslednje leto in ugotovim, da pritiska ni več, da so odrasli odrasli in otroci le otroci? Prosim, prosim. Naj že mine. Naj gre mimo mene.
Sita sem tega dogajanja, “nedogajanja” in vsega vmes. Sita sem sebe, ki imam uspešno pokvarjenih večino dni tega leta. Sita sem se, ko zvečer razmišljam, kako slabo gre še lahko. Sita sem, da sem stalno slabe volje.
Bi lahko že prišel dan, ko bom lahko rekla samo “srečna sem” in potem šla spat pomirjena.
In če že imam toliko glasbenih vložkov na blogu, naj bo danes to še en izmed njih. Všečno, zelo všečno. In kot ponavadi dokaj pozno odkritje.
V tej Oliviji poje (je pela?) Severa Gjurin? Ta ženska ima tako lep glas :)
Sicer pa ne bom pametovala o tem, kako samo leto verjetno ni prekleto, ampak smo sami kovači svoje sreče … verjetno je slednje res, a kaj, ko je to v dnevih/mesecih teme tako težko videti. Takrat ti preostane le eno – poskusi se zamotiti, poskusi najti nekaj, kar te veseli, nekaj, v čemer si ti še vedno ti (prepričana sem, da obstaja) in ni vrag, da krivulja ne zavije gor.
Mah, vem, da leto ni prekleto. Ne vem, zakaj sem si ga postavila za mejnik. Naj samo predstavlja metaforo za neko obdobje za katerega želim, da mine. Čimprej. :)
Jaz se že zamotim, a kaj ko me stalno motijo tisti, ki se ne znajo. Jebemo. :)
Severa je,ja. Lep glas, lepa pesem. Wii. :)
Iz lastnih izkušenj, pride dan pride!
Mora priti. Enkrat. Ampak zagotovo.